Vsak človek je del narave, narava pa je kakor lepa tudi brezčutna, vsako živo bitje, ki se ji ne prilagodi izloči, osebek pogine in njegova vrsta lahko tako tudi izumre.To je temeljni zakon narave, ki brezpogojno velja za ves živež.Tako je narava človeku namenila bolj usodo nabiralca podobno kot njegovim prednikom-primatom, le priložnostno bi lahko bil tudi lovec.Za lov je ( bil ) človek od narave slabo opremljen, ni imel ne hitrosti, ne moči, ne voha, ne vida kot njegovi tekmeci pa vendar se je moral pračlovek spopasti tudi s takšnimi, če je hotel preživeti. Človeku je to tudi uspelo in postal je najboljši lovec med vsemi živimi bitji.Vse to je lahko postopoma izvedel z vse večjo uporabo razuma z njim je nadomestil telesne pomanjkljivsti.Tako pa se je človek hotel tudi odtrgati od vseh zakonov narave in si jo postaviti v svoje koristi. Zadnje lahko razumemo tudi kot svetopisemski izgon iz raja, kajti vse do te točke je človek živel v materinski skrbi narave , ni se ji upiral marveč je deloval kot vsa živa bitja na Zemlji – se ji prilagajal